»Kadar pišem, me pesem pospremi čisto na rob prepada«

Ameriška pesnica, prevajalka in borka za človekove pravice Carolyn Forché je bila velik del svoje kariere označena kot »politična« pesnica. Kar tudi je, čeprav ima raje izraz »poezija pričevanja«. Njene pričevanjske pesmi namreč razmišljajo o grozotah v Auschwitzu in prebežnikih, utopljenih v reki Rio Grande. Intenzivno in iskreno. Že za svojo prvo pesniško zbirko je leta 1976 prejela nagrado Univerze Yale za mlado perspektivno pesnico. Tedaj je s štipendijo preživela nekaj časa v Salvadorju in delala za Amnesty International. Pogosto so bile prav te izkušnje temelj za naslednje zbirke poezije, ki so jih redno nagrajevali z najuglednejšimi ameriškimi literarnimi nagradami. Pogosto je predavala na univerzah in to počne še danes. Uveljavila se je tudi kot prevajalka (med drugim je prevajala Georga Trakla in Mahmuda Darviša) in bila nagrajena tudi za to.

»Veličina kulture ni odvisna od velikosti naroda ali države«

Tomasz Różycki (1970) je poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Študiral je romanske jezike na Jagelonski univerzi v Krakovu in poučeval francoščino na Visoki šoli za poučevanje tujih jezikov v Opolu, kjer tudi živi. Je dobitnik številnih poljskih literarnih nagrad, njegova najbolj znana pesem Dvanajst postaj je bila nagrajena s prestižno nagrado Kościelskich (2004) in literarno nagrado Nike (2005). Objavil je osem pesniških zbirk: Vaterland (1997), Anima (1999), Chata umaita (Kmečka hiša, 2001), Świat i Antyświat (Svet in antisvet, 2003), Dwanaście stacji (Dvanajst postaj, 2004), Kolonie (Kolonije, 2006) in druge. Njegova dela so objavljena v literarnih revijah, kot so Czas Kultury, Odra, Studium ter v nemških, bolgarskih, litovskih, ukrajinskih in nemških pesniških antologijah. Njegove pesmi so prevedene v številne evropske jezike. S Tomaszom, ki je med svojimi potmi iz Berlina v Opole našel čas za najin pogovor, sva se pogovarjala o njegovi in o slovenski poeziji, o tem, kaj je šlezijanskost v kontekstu poljskosti in ali obstajajo »majhne« in »velike« kulture in književnosti.

»Nista me odrešili niti ljubezen niti poezija«

Smisel rože je trpka knjiga. V njej Ivo Svetina zatrjuje, da s pisanjem ne razkriješ ničesar, najmanj pa to, da je tvoje življenje imelo smisel. Trdi, da gre za zmoto. Laž in samoslepilo. Roža namreč živi, vzklije, se razcveti, diši, obiskujejo jo drobna bitja, umiva jo dež, in če le more, oddaja svoje bistvo in to je vonj. Je torej smisel rože njen vonj? Pesnik pravi, da je to njegova zadnja knjiga, potem pa se bo od pisanja poslovil.

Geografija rokenrola: Via Cristoforo Gluck, Milan (Adriano Celentano: Ragazzo della Via Gluck)

Leta 1966 je bil Adriano Celentano že velik zvezdnik italijanske zabavne glasbe. Skladbo 24.000 Baci je posnel že zdavnaj, znan je bil po vsej Italiji, Fellini pa ga je v Sladkem življenju zasedel v vlogi rock zvezdnika. Do 28. leta je dosegel vse, njegov vpliv je bil res neizmeren. Nenazadnje hlačam, ki jim v Ljubljani rečemo »na zvonec«, marsikje na Primorskem še vedno pravijo »čelentanke«. Etimologija ne bi smela biti pretežka.

Šinobi

Novak je končal svojo jutranjo rutino s kitajsko palico, navadno leseno, dva prsta debelo in par centimetrov daljšo od njegove višine. Palica se ni imenovala »kitajska«, ker bi bila kakorkoli posebna, temveč po tehniki, ki jo je z njo izvajal. To lahko dostopno in univerzalno orožje so skozi zgodovino na različne načine uporabljali mnogi narodi po vsem svetu, njemu pa je bil najbolj pri srcu prav kitajski način – wushu kung fu varianta. Potem je bila na vrsti tonfa, standardno policijsko orožje v mnogih državah, tudi v Sloveniji. Tonfa je v bistvu pendrek iz trdega lesa z dodatnim ročajem, pravokotno pritrjenim na palico. Novak je vadil z dvema tonfama hkrati, z eno v vsaki roki. Najprej je naredil nekaj osnovnih gibov za ogrevanje, ko pa je začel palici obračati in ju na vso moč vihteti ter udarjati in blokirati nevidnega sovražnika, ga je zmotil predirljiv zvok avtomobilske hupe. Obrnil se je proti cesti in zagledal rdeč karavan škoda octavia, kako ustavlja na njegovi dovozni poti. V avtu je sedela soseda Cvetka in divje hupala, kot da bi bila zmešana, ter mu z roko mahala, naj pristopi.